Slovenski hribi – gore v Julijskih Alpah

Slovenski hribi so prelepi in tudi množično obiskani. Pravijo da nisi pravi Slovenec, če se vsaj enkrat ne povzpneš na Triglav. Triglav spada v Triglavsko skupino gora, ki so resnično veličastne, a mnoge med njimi malo obiskane. Premore veliko dvatisočakov in po svoji razsežnosti prekaša druge skupine Julijskih Alp. Slovenski hribi, posebej veličastna Triglavska skupina, so resnično vredni našega obiska. 

Triglavska skupina gora zavzema skoraj polovico celotne površine Vzhodnih Julijcev. Od zahodno ležečih skupin skupino Triglavskih gora loči dolina Vrat, prelaz Luknja, dolina Zadnjica in Trenta. Na jugu se skupina končuje na Bogatinskem sedlu ali na prevalu Vratca in Bohinjska dolina. Severna in zahodna pobočja Triglavske skupine se spuščajo v Zgornje Savsko dolino in Blejsko kotlino. Dvatisočaki v Julijskih Alpah so prelepi, mogočni in mnogi težko dostopni. Kljub temu v hribih pogosto vidimo družine z otroki, ki primerno varovani pogumno premagujejo hribovske napore. 

Slovenski hribi v Julijskih Alpah

Največja privlačnost v Triglavski skupini sta seveda Triglav in Dolina Triglavskih jezer. Na tem območju je celo poletje in jesen velika gneča, medtem ko druge gore v okolici samevajo. Na vrhu Triglava vidimo cele družine, celo majhni otroci osvojijo vrh, zato se lahko z otroki prav tako podamo tudi v druge gore te skupine.  Ravno te samotne gore so nekaj najlepšega, kar lahko doživimo v hribih, obiščemo jih lahko tudi z celo družino. Samota, divje stene in lepo speljane poti. Če smo Triglav že osvojili, si oglejmo še druge prečudovite gore v Triglavski skupini. 

Julijske Alpe sestavljajo jugovzhodni del alpskega loka. Ta alpski lok se prične v Genovskem zalivu, nekje na sredini pa se razcepi na posamezne gorske verige. Julijske Alpe so so oblikovali ledenodobni ledeniki in seveda kraški pojavi. Za Julijske Alpe so značilni skrotasti vrhovi, ostri grebeni, izredno strme stene, velike vrtače in široke doline.

Julijske Alpe so poznane tudi po mnogih visokogorskih jezerih, potokih, rekah in po mogočnih kraških izvirih. Med mogočnimi vrhovi ležijo planine, mnoge so bile v preteklih letih opuščene, a danes se na mnogih spet pase živina. Julijske Alpe imajo posebne podnebne in ekološke razmere, ki so posledica bližina Jadranskega morja, prehoda v srednjeevropski, panonski in Balkanski prostor. Zaradi teh podnebnih razmer se je v Julijskih Alpah razvil raznolik rastlinski in živalski svet. To prelepo naravo,  smo zaščitili in ohranili z naravnimi in narodnimi parki, najbolj pomemben je Triglavski narodni park. Slovenski hribi so prelepi in prav je da jih varujemo!

Dolina Triglavskih jezer

Dolina Triglavskih jezer je kot narodni park zavarovana od leta 1924.  Na poti po prelepi dolini  je razgiban teren, zanimive rastline in živali, fosili in alpske živali. Dolina je znana tudi zaradi dobro razvitih kraških pojavov ter povesti o Zlatorogu. S svojimi jezerci in mlakami je zakrasela dolina raj za fotografe.

Z bohinjske strani lahko do Doline Triglavskih jezer dostopate iz Stare Fužine preko Vogarja, planine Viševnik in Ovčarije do Koče pri Triglavskih jezerih (1685 m) – hodite približno 5 ur. V kolikor se zapeljete do planine Blato in dostopate preko bohinjskih planin, si prihranite približno 1,5 hoje.

Tudi dostop preko Komne terja slabih 5 ur hoje. Tretja možnost je mimo izvira slapa Savica. Po zahtevni strmi in serpentinasti poti skozi Komarčo je do Črnega jezera (1294 m) približno 2 uri, do Koče pri Triglavskih jezerih pa približno 3 ure hoda. Od Koče pri Triglavskih jezerih do Zasavske koče na Prehodavcih (2071 m) potrebujete še dobri dve uri hoje.

Jezero pod Vršacem 

Jezero pod Vršacem, ali Jezero v Podstenju leži na nadmorski višini 1993 m. To prelepo jezero  je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m, običajno ga tudi v poletnem času prekriva led. Nekoliko južneje pod zasavsko kočo na Prehodavcih, leži Mlaka na Laštah. To jezero poleti pogosto presahne in ga tudi ne prištevamo med sedmera jezera.

Rjavo jezero

Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero na nadmorski višini 2006 m.  To je drugo Triglavsko jezero, dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade. 

Zeleno jezero

Zeleno jezero je tretje jezero na poti sedmerih jezer. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini. Pri jezeru se odcepi pot na Hribarice in na Kanjavec ter naprej do Tržaške koče na Doliču.

Pri Zelenem jezeru se pokrajina precej spremeni. Med velikimi ledeniškimi skalami se že pojavijo skromne travne krpe z visokogorskim rastlinjem in cvetjem. 

Jezero v Ledvicah – Veliko jezero

Jezero v Ledvici imenujemo tudi  Veliko jezero, je četrto Triglavsko jezero, leži na nadmorski višini 1830 m. Je največje in tudi najbolj globoko.  Dolgo je 320 m, široko 120 m in globoko 15 m. Je ledvičaste oblike, vendar naj bi dobilo ime po skalni škrapljasti grbini Ledvici na severno zahodni strani jezera. Jezero počasi zasipavajo obsežna melišča izpod Zelnarice. V okolici jezera vidimo značilne kraške pojave, kot so žlebiči, razpoke in kotanje. Vmes rastejo rušje in macesni samotarji.

Dvojno jezero

Peto in šesto jezero v dolini Triglavskih jezer je Dvojno jezero, na nadmorski višini 1685 m. Kadar je velik vodostaj, se jezera združita v eno veliko jezero. Ob dvojnem jezeru stoji Koča pri Triglavskih jezerih, ob koči je tudi umetno jezero Močivec. 

Črno jezero

Črno jezero je najtoplejše od Sedmerih jezer in leži na nadmorski višini 1319 m. Jezero je dolgo 150 m,  80 m široko, 6 m globoko. Črno jezero je sedmo jezero, ime je dobilo zaradi temne kotanje sredi gozda. 

Vode iz najvišjega Jezera pod Vršacem odtekajo v dolino Soče in v Jadransko morje. Vsa ostala jezera so hidrološko med seboj povezana, vode pa se stekajo v Savo Bohinjko in naprej proti Črnemu morju.

Koča pri Triglavskih jezerih – 1685 m

Koča stoji med Dvojnim triglavskim jezerom in umetnim jezerom Močivec pod ostenjem Tičarice. Prvo kočo je na sedanjem mestu zgradil leta 1880 Avstrijski turistični klub. Leta 1919 jo je prevzelo SPD in jo pozneje precej popravilo. Po 2. svetovni vojni upravlja kočo PD Ljubljana-matica; leta 1955 jo je precej povečalo, na novo opremilo in pri umetnem jezeru zgradilo malo vodno elektrarno, ki pa zdaj ne obratuje. Zaradi velikega obiska je postala koča premajhna, zato so v PD Ljubljana-matica sklenili, da jo povečajo in posodobijo. Delati so začeli leta 1986, povečano in posodobljeno kočo pa so slovesno odprli 25. septembra 1988. Leta 1990 so zraven koče uredili in toplotno izolirali brunarico, v kateri je zimska soba z ležišči, vendar brez peči.

Na skali ob jezeru je spominska plošča Alojziju Knafelcu (1859-1937), dolgoletnemu gospodarju koče, planinskemu aktivistu in očetu rdeče-bele planinske markacije. Leta 1993 so vključili mobitel. Koča je odprta od konca junija do začetka oktobra. V štirih gostinskih prostorih je 150 sedežev, točilni pult; v 13 sobah je 30 postelj, v 13 skupnih spalnicah pa 170 ležišč; zimska soba z 18 ležišči; WC, umivalnice z mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; glavni gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko. 

Vir: Vodnik po planinskih kočah v Sloveniji / Jože Dobnik

Razgled:
Od koče je lep razgled, zlasti na okoliške gore. Na vzhodni strani se v bližini dvigajo stene Tičaric; za Dvojnim jezerom vidimo na jugovzhodu del Spodnjih Bohinjskih gora; na zahodni strani doline je spodnji del grebena, ki se vleče od Prehodavcev do planine Pod Kalom z vrhovi Kal, Vrh Škrila, Glava za bajto in Čelo, proti severu so v grebenu Plaski Vogel ter Veliko in Malo Špičje, na drugi strani doline pa Kopica ter Zelnarici.

Zasavska koča na Prehodavcih – 2071 m

Zasavska koča na Prehodavcih se nahaja na razgledni vzpetini nad Dolino triglavskih jezer. Od koče, ki je odprta v poletni sezoni, se nam odpre lep razgled po zgornjem delu že omenjene doline, Vodnikovemu Vršacu oz. Vršacu nad zadnjico, Poprovcu, Vršakom, Zelnarici, grebenu Špičja in goram nad dolino Trente. V času, ko je koča zaprta nam zavetje nudi zimski bivak, ki je od koče oddaljen nekaj 10 metrov.

Koča stoji na razgledni vzpetini tik nad prevalom Prehodavci, prek katerega pelje pot iz Trente v Dolino Triglavskih jezer. Sklep o gradnji koče je sprejelo Planinsko društvo Radeče ob svoji ustanovitvi leta 1952. Izbrali so lokacijo, kjer je stala italijanska obmejna stražnica. Z gradnjo so začeli poleti 1953, pri gradnji pa so sodelovala zasavska PD Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, Dol pri Hrastniku in Kum Trbovlje. Otvoritev nove postojanke je bila avgusta 1954. Ker so bila za gradnjo zaslužna planinska društva iz Zasavja, so ji dali ime Zasavska koča.

Koča je sčasoma postala premajhna, zato jo je PD Radeče začelo leta 1971 razširjati in prenavljati. Otvoritev razširjene in prenovljene koče, s katero so počastili 80-letnico ustanovitve Slovenskega planinskega društva, je bila 28. julija 1973. Naslednje leto so na bližnji nekdanji italijanski utrdbi postavili leseni bivak, v katerem so skupna ležišča. V letih 1986 in 1987 so kočo adaptirali. Izolirali so fasado in jo obložili z lesom ter obnovili notranjost. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije.

Vrh Hribaric – 2388 m

Vrh Hribaric je 2388 m visoka gora, ki se nahaja med Vršaki, Kanjavcem, Mišeljskim koncem, Škednjovcem in Debelim vrhom. Z vrha, na katerem stoji manjši možic, se nam odpre lep razgled na že omenjene vrhove ter druge najvišje vrhove Julijskih Alp.

Vrh Hribaric se nahaja se znotraj Triglavskega narodnega parka sredi izrazito kraškega sveta. Njeno severno ostenje skupaj z ostenjem Mišeljskega konca oklepa zatrep Mišeljske doline. Proti zahodu zložno pada proti planoti Hribarice, od koder poteka na sam vrh tudi najlažji dostop po neoznačeni poti. Južna in vzhodno ležeča pobočja se spuščajo v Dolino za Debelim vrhom.

V bližini se nahajata planinski postojanki Zasavska koča na Prehodavcih in Tržaška koča na Doliču;

Vernar – 2225 m

Vernar je osamljen lepotec, ki zapira dolino Zgornje krme, od sosednjega Tosca pa ga ločijo Bohinjska vratca. Od Triglava loči Vernar Konjsko sedlo. Vernar je mogočna gora, ki v Krmo in na Velo polje pada v strmih stenah. V daljšem severnem grebenu stoji ob Konjskem sedlu skalnati stolp Cesar. Vrh je težko dostopen in tudi malo obiskan.

Mogoče je osamljeni Vernar tako malo obiskan, ker do njega ne vodijo markacije, pač pa se moramo nanj podati po zelo zahtevnem brezpotju. Vendar če smo vajeni hoje po gorah, potem se bomo tudi tukaj kar dobro znašli. 

Do Vernerja se najlažje povzpnemo po grebenu z Bohinjskih vratc. Do Bohinjskih vratc se odpravimo iz Vodnikovega doma, za hojo bomo potrebovali 20 minut. Na Bohinjskih vratcih se obrnemo proti severu in nekaj časa hodimo po grebenu. Kmalu zavijemo na pobočja, ki so na levo obrnjena proti Velemu polju. Tukaj hodimo po izredno strmem terenu, po katerem kmalu pridemo na sleme. Po slemenu nadaljujemo pot po krušljivem in težko prehodnem skalovju vse do vrha. 

Od Vodnikovega doma do vrha Vernerja bomo potrebovali 1 uro in 15 minut, seveda če ne bomo preveč iskali prehodov. To je zahtevna tura po brezpotju, označena je kot zelo zahtevno brezpotje, vmes nas čaka tudi nekaj lažjega plezanja. 

Vendar ko osvojimo vrh Vernarja, nas nagradi prelep razgled na Triglav, Rž, Rjavimo, dolino Krme in vrhove ki se stremo dvigajo na obe strani doline. Vidimo tudi večino Bohinjskih gora. Kam v hribe? Naš namig: Vernar 2225 m! 

Šmarjetna glava – 2358

Šmarjetna glava je markanten, osamljen in pravilno oblikovan vrh vzhodno od Doliča in še vedno spada v Triglavsko skupino. Goro obdajajo kratke in razdrobljene stene, le proti severozahodu je povezana s Triglavskimi podi, z razmeroma lahko prehodim grebenom.

Mimo vznožja te resnično lepe gore, hodijo cele množice ljudi na Triglav, a na Šmarjetno glavo se redko kdo poda. Šmarjetna glava je vključena v Bohinjsko planinsko pot in na vrhu se nahaja tudi žig. 

Do Šmarjetne glave ni markirane poti, zato se podamo na zahtevno brezpotje. Na vrhu nas preseneti razgled proti Triglavu, Velski dolini, Mišelj vrhu, Mišeljskem koncu in na Kanjavec.

Poti na Šmarjetno glavo

• Od konca ceste na Pokljuki – 5 ur in 40 minut,  zahtevno brezpotje
• Iz Zadnjice – 6 ur – zahtevno brezpotje
• Iz Doline Krme – 6 ur in 10 minut– zahtevno brezpotje
• Iz Aljaževega doma v Vratih – mimo koče na Doliču – 6 ur in 55 minut – zahtevno brezpotje

Mišelj vrh – 2350 m – najlepši slovenski hribi

Tudi Mišelj  vrh ni preveč oblegan, kar je res škoda, saj je z njega izreden razgled. Na njegovem vrhu stojimo tik pred Triglavom. Do Mišelj vrha lahko pridemo po več poteh, vse pa so zahtevno brezpotje in je potrebna dobra orientacija. Mišelj vrh mogočen in izrazit vrh, ki na vzhodu zaključuje greben med Velsko in Mišeljsko dolino in se mogočno dviga nad Velim poljem.

Od vseh strani ga obdajajo strme stene, samo proti zahodu je razmeroma lahko prehoden greben povezan v vrhom Na Nizkem. Na Mišelj vrh ni markirane poti, najlažji pristop je s planine pod Mišeljim vrhom. Na vrhu Mišeljega vrha je tudi vpisna knjižica in žig, ki je pritrjen na skali. 

Od Vodnikovega doma do vrha Mišelj vrha potrebujemo 3 ure. Hodimo po brezpotju in potrebujemo dobro orientacijo. Tura na Mišelj vrh ni primerna za neizkušene planince, saj pot ni markirana, greben pod vrhom pa je ozek in ponekod izpostavljen.

Kljub temu z nekaj orientacijske spretnosti ne bi smeli imeti težav. Tura na Mišelj vrh je posebej v pozno poletnem času izredno lepa in barvita, na vrhu pa se čisto blizu spogledamo s Triglavom. 

Na Mišelj vrh pa se lahko odpravimo tudi iz Zadnjice čez Dolič. Tudi ta pot je zahtevno brezpotje, do vrha bomo potrebovali 6 ur in 45 minut. 

Kanjavec – 2568 m

Kanjavec je bližnji sosed Triglava in je samostojna gora med Hribaricami in Doličem. Kanjavec je stičišče številnih grebenov, ki se od njega širijo proti jugu. Oklepajo dolino Velega polja, Fužinskih planin in Triglavskih jezer. Če pogledamo Kanjavec z juga ali vzhoda, je videti blaga in kopasta. Proti zahodu se strmo spušča k prvemu Triglavskemu jezeru, v dolino Zadnjica pa pada veličastna severna stena, ki je visoka 1500 m in je najvišja v naših gorah. S Kanjavca je izredno lep razgled, pozimi ga pogosto obiščejo turni smučarji. 

Na vrh Kanjavca lahko gremo po več poteh, najlepša tura je, če ga vključimo k ogledu Triglavskih jezer. Mogoče bomo morali kakšno noč prespati v kakšni planinski koči. Turo lahko pričnemo od koče na  Prehodavcih ali od koče pri Triglavskih jezerih. 

Če se proti vrhu odpravimo od koče pri Triglavskih jezerih, gremo po markirano poti do zahodnega dela Hribaric. Tu se pot odcepi levo in nas pripelje prek kamnitega južnega pobočja na vrh. Od koče pri Triglavskih jezerih bomo potrebovali 3 ure, od koče na Prehodavcih pa 2 uri. Naš namig: Ideje za izlet po Sloveniji: Triglavska jezera!

Špik – 2472 m

Špik 2472 m, se nahaja v osrčju Martuljške skupine gora. Mogočna piramida, ki se vzpenja med drugimi gorami v tej skupini. Špik je prvak med gorami v Julijcih, severna stran je še vedno izziv za alpiniste. Markirane poti so speljane tako, da vrh dosežemo od zadaj, kjer je njegova mogočnost malo manj kruta.

Tudi na Špik je speljanih več poti, za katero se bomo odločili je seveda odvisno od naše kondicije in gorniških izkušenj. Vse poti na Špik so označene kot zelo zahtevne označene poti, priporoča se uporaba čelade, lahko pa imamo pri sebi tudi samovarovalni komplet. Posebej previdno moramo biti pri sestopu, saj je pot pogosto mokra in krušljiva.

Na turo se odpravimo v primernem vremenu, vendar ne v najhujši poletni vročini, zato je Špik najbolje obiskati v lepem jesenskem vremenu. Za vzpon na Špik mimo koče v Krnici bomo potrebovali približno 5 ur in za povratek še 3 ure. Zelo zahtevna označena pot!

Opis poti mimo koče v Krnici – Špik 2472 m

Najprej se odpeljemo iz Kranjske gore po cesti proti Vršiču, pri tretji serpentini opazimo manjši odcep navzdol, v bližini lahko pustimo avto. Pot nadaljujemo skozi doline Krnice in pri koči zavijemo levo na markirano pot. Pot nadaljujemo skozi bukov gozd, prečkamo dve suhi strugi in kmalu pridemo do vznožja grape Gruntovnice. Pot nas najprej pelje desno od grape in nato po grapi mimo velikih balvanov. Med balvani bodimo pozorni na izhod na levi strani grape. 

Naša pot nas sedaj pelje naprej skozi borovce in preden se grapa zoži, pridemo do napisa na skali, ki nas usmeri ostro levo. Pot nadaljujemo pod Gamsovo špico po melišču in rušnatih pobočjih. Prečkamo strma pobočja in kmalu pridemo na zahodno pobočje Lipnice, kjer nas pot usmeri navzgor, vse do razglednega roba.

Tukaj nas pričaka prelep razgled na Škrlatico in Veliko Dnino. Nadaljujemo čez široko pobočje proti levi in pot nas pripelje na greben, nato skozi ozek, skalnat in zelo strm prehod pod vrhom Lipnice 2417 m, tukaj so nam v pomoč jeklenice. Sedaj pred seboj že vidimo vrh Špika, nas pa markacije vodijo skozi naravne prehode čez greben. Na izpostavljenih mestih so nam v pomoč jeklenice.

Kmalu pridemo do vznožja vršnega skalovja, kjer gre levo pot skozi Kačji graben. Naša pot pa nas pelje naprej, strmo navzgor, čez razbite skale vse do vrha Špika! Naš namig; Slovenski hribi: Špik 2472 m!

Prisojnik – 2547 m

Prisojnik 2547 m, se dviga nad dolinami Mlinarice, Krnice in Suhe Pišnice. Glavni greben Prisojnika poteka med Zadnjim Prisojnikom, Zvonikom in prek glavnega vrha do Vrha kraj sten. Z Glavnega vrha se vije čez Mali Prisojnik proti Goličici. Bližnji sosed Prisojnika je Razor, skupaj nam ponujata resnično veličasten pogled. 

Na Prisojnik vodi več poti, najbolj zahtevna je Kopiščarjeva pot skozi Prednje okno, ki je označena kot zelo zahtevna zavarovana plezalna pot. Če se podamo v to smer, moramo obvezno imeti čelado in samovarovalni komplet. Pot je lepo urejena, dobro vzdrževana, ogrožajo nas predvsem padajoči kamni.

Na pobočju pred Prednjim oknom naletimo na krušljivo pobočje, v vznožju pa lahko naletimo na snežišča, kjer je velika možnost zdrsa. Tukaj bom opisala Kopiščarjevo pot, ki je med najbolj zahtevnimi. Če želimo lažji pristop, potem se na Prisojnik vzpnemo z Vršiča, ali po poti mimo Prednjega okna. 

Za Kopiščarjevo pot bomo do Prisojnika potrebovali približno 4 ure ali 4 ure in 30 minut, ter za sestop približno 3 ure in 30 minut. Pot je označena kot zahtevna zavarovana plezalna pot in je primerna za resnično izkušene gornike. 

Opis Kopiščarjeve poti na Prisojnik

Najprej se z avtom peljemo proti Vršiču, parkiramo lahko pri Erjavčevi koči. Takoj se podamo na markirano pot, ki nas pripelje do vznožja zahodne strani Prisojnikovih sten. Stopimo na zavarovano plezalno smer, ki se takoj prične z izpostavljeno prečnico. Po njej priplezamo do strmega žleba, ki je zavarovan.

Ko premagamo žleb, pridemo na severna pobočja in pot nadaljujemo po razmeroma lahkem terenu med ruševjem. Tukaj nas spremlja pogled na Ajdovo deklico, opazujemo pa lahko tudi veličastne skale nad seboj. Pot nato postane bolj zahtevna, pelje nas levo in kmalu dosežemo veliko polico. Pot nas nato pelje po gredini do vznožja navpičnega kamina, tudi tukaj nas varujejo jeklenice.

Ko preplezamo kamin, smo že pri slavnem ozkem prehodu, skozi katerega se moramo splaziti po trebuhu. Tukaj nas lahko ovira prevelik nahrbtnik! Pot nadaljujemo prek nekaj sklanih skokov, markacije nas nato usmerijo levo proti peščeni grapi pod Prednjim oknom. Pot je tukaj speljana po ozkih policah okoli skalnatega roba in proti meliščem. Tukaj moramo biti previdni, da ne sprožimo padanja kamenja. Nadaljujemo v skalnat kot in s pomočjo jeklenic in klinov premagamo gladko steno.

Na drugi strani nas pričakajo južna pobočja in pot proti vrhu nadaljujemo ob robu Okna. Pot je speljana prek strmega skalnatega pobočja, na najbolj strmih delih so nam v pomoč jeklenice. Sledimo markacijam in kmalu smo na glavnem grebenu, kje nas razvajajo čudoviti razgledi. Tik pod vrhom nas pot popelje na južno pobočje po katerem pridemo na vrh Prisojnika! 

Črna prst – 1844 m

Črna prst 1844 m, se dviga na vzhodnem koncu verige Spodnjih Bohinjskih gora. Veriga Spodnjih Bohinjskih gora obdaja kotanjo Bohinjskega jezera na zahodu in jugu. Črna prst je dobila ime po črni prsti, ki jo opazimo na severnem pobočju vrše glave Črne prsti. Zaradi bogate črne prsti je ta gora že od nekdaj poznana po bujnem rastlinskem svetu, ki še posebej privlači botanike.

V okolici črne prsti rastejo edinstvene in raznolike vrste planinskega cvetja, ki jih bomo v drugih predelih Julijskih Alp težko našli. Do črne prsti se lahko vzpnemo po različnih poteh, tako s smeri Bohinja in s Podbrda. Nekaj metrov pod vrhom stoji dom Zorka Jelinčiča, ki je odprt v poletnem času. 

Opis poti Ravne v Bohinju – Črna prst

Iz Bohinjske Bistrice zavijemo proti vasi Ravne v Bohinju, se peljemo mimo velikega parkirišča opuščenega smučišča Kobla in na primernem mestu parkiramo. Od Vasi Ravne vodi pot proti jugozahodu skozi gozd, nekaj časa hodimo po gozdni cesti in nato zavijemo strmo v hrib proti Orožnovi koči, ki stoji na nadmorski višini 1346 m.

Orožnova koča stoji na opuščeni planini za Liscem. Tu se seveda ustavimo in se okrepčamo. Od Orožnove koče nas pot vodi navzgor proti prevalu Čez Suho, na nadmorski višini 1760 metrov. Na poti je v času cvetenja planinskih rož urejena botanična pot, zato si le vzemimo malo časa in se seznanimo s prelepimi cvetlicami.

Pot nato malo bolj zagrize v strmino in vzpnemo se na preval Čez Suho. Tukaj se naša pot priključi Slovenski planinski poti, ki je označena s številko 1. Pot se nato usmeri proti zahodu po grebenu in po južnem pobočju. Strma pot nas po približno 20 minutah pripelje do vrha Črne prsti na nadmorski višini 1844 metrov. Tik pod vrhom, na nadmorski višini 1835 metrov, na prisojni strani grebena stoji Dom Zorka Jelinčiča.

Za pot od izhodišča vas Ravne v Bohinju 804 m, do vrha Črne prsti 1844 m, mimo Orožnove koče 1346 m,  bomo potrebovali za vzpon 3 ure in 15 minut. Vrnemo se lahko po isti poti, ali pa sestopimo proti jugu čez Bačo pri Podbrdu na južnem portalu Bohinjskega predora in se nato z vlakom vrnemo v Bohinjsko Bistrico. Takšna pot je tudi nekakšna učna pot, saj se na poti seznanimo z bogatim rastlinskim svetom, spoznamo zgodovino Bohinjske železnice in gradnje Bohinjskega predora. Naš namig slovenski hribi: Črna prst 1844 m!

Planinske rože v Julijskih Alpah

V Julijskih Alpah je gozd pomemben dejavnik, slovenski hribi so pogosto poraščeni z gozdom.  Vse do nadmorske višine 1600 ali 1800 metrov rastejo bukev, macesen in smreka. Nad gozdno mejo se bohoti ruševje in izredno raznoliko rastlinstvo. Mnoge rastline so endemične, to pomni, da rastejo samo v Julijskih Alpah. Nekatere ogrožene gorske rože rastejo v Julijskih Alpah in tudi na sosednjih območjih.

Najbolj poznana je Zoisova zvončica, Traunfellnerjeva tlatica, alpski negoj, kranjska lilija, črna murka, šopasti repušnik, triglavska roža, rumeni svišč, triglavski encijan in najbolj poznana planika. Vse te rastline in še mnoge druge so zaščitene in  to ne samo na območju naravnega in narodnega parka. Ko se z družino odpravimo na izlet v visokogorje, tudi otroke poučimo o pomenu zaščitenih gorskih rož. Tudi slovenski hribi v Karavankah in Kamniško – Savinjskih Alpah so bogati z planinskimi rožami. 

Navadna gorska ločica

Navadna gorska ločica, Cicerbita alpina, cveti od julija do avgusta. Raste od gozdnega pasu do pasu ruševja, na nadmorski višini od 900 do 1700 metrov. Najraje ima družbo visokih steblik, ruševja in javorjevega bukovja. Uspeva na karbonatni in nekarbonatni podlagi. Na splošno je razširjena v Evropskem gorovju na jugu do Pirenejev, severnih Apeninov, Bolgarije in Fenoskandije. 

V Sloveniji navadno gorsko ločico najpogosteje opazimo v Julijskih in Kamniških Alpah, zelo razširjena je v Bohinjskih gorah. Raste tudi v Karavnakah, na Pohorju, v gorah nad Sorico, na Idrijskem, Trnovski gozd, Nanos, Snežnik, Kočevsko in v Gorjancih.

Navadna gorska ločika je zelnata trajnica z mlečkom, ki zraste do 150 cm visoko. Steblo je votlo, enostavno ali razraslo, v zgornjem delu in po cvetnih pecljih je poraščeno z rdečkastimi žlezavimi dlakami. Listi so zgoraj temno zeleni, spodaj pa se prelivajo v sinje zeleni barvi. Zacveti z jezičastimi in somernimi cvetovi v modri barvi.

Resasta peščenka

Resasta peščenka, Arenaria ciliata, cveti v juliju in avgustu. Opazimo jo večinoma nad gozdno mejo v visokogorskem pasu, od 1800 do 2500 metrov nadmorske višine. Najraje raste na meliščih in kamnitih traviščih. V Sloveniji to nežno cvetlico najdemo v Julijskih in Kamniških Alpah, ter tudi visoko v Karavankah.

Resasta peščenka je zelnata trajnica s številnimi nežnimi stebli, ki v rušicah preraščajo podlago. Listi so jajčasto suličasti, v spodnji polovici resasto dlakavi. Cvetovi so ovršni, večinoma posamično na poganjku, v nežni beli barvi. 

Kranjska lilija

Kranjska lilija ali zlato jabolko,  Lilium carniolicum, je cvetlica iz družine lilijevk, ki je ime dobila po deželi Kranjski.

Ta vrsta raste na apnenčasti podlagi na travnikih, gozdnih robovih in v svetlih gozdovih ter na meliščih in peščenih nasipih. Ima oranžne ali temno rumene cvetne liste zavihane nazaj, po čemer se razlikuje od večine svojih sorodnic. Podolgovati stebelni listi so nameščeni premenjalno. Rastišče kranjske lilije sega od severovzhodne Italije do zahodne Bosne, najbolj pogosta pa je v Sloveniji, kjer jo najdemo od Alp preko Krasa, Notranjskega Snežnika in do Zasavja na vzhodu. Cveti od konca maja do sredine junija, vonj te cvetlice pa ni prijeten.

Od leta 1947 je kranjska lilija v Sloveniji zavarovana.

Slovenski hribi: Kanjavec 2568 m

Uporabljeno besedilo: kam v hribe z otroki, slovenski hribi, enodnevni izleti v hribe, najlepši slovenski hribi, slovenski dvatisočaki, enodnevni družinski izleti po Sloveniji